Vsebina
1. Pomembnost študija duhovnosti
3.1 Kako dolgo naj bi študirali?
1. Pomembnost študija duhovnosti
Študij duhovne znanosti nam pomaga k celovitemu razumevanju pomembnosti opravljanja duhovne prakse. Samo če je naš intelekt prepričan o pemembnosti prakticiranja duhovnosti, lahko združimo vse naše napore za redno opravljanje duhovne prakse. Razumevanje principov duhovnosti nam omogoča boljše odločitve tako v živjenju kot pri duhovni praksi.
- Idelano bi bilo, da bi nam dale knjige, ki jih študiramo, jasna navodila kako naprej v duhovni praksi. Vodenje s pomočjo knjig naj bi bilo v skladu s šestimi osnovnimi principi duhovnosti.
- Z vidika branja duhovnih tekstov v smislu duhovne rasti, je bolje brati literaturo, ki so jo napisali Svetniki in Guruji. To je zato, ker je v njih vgrajena Božanska Zavest (Chaitanya). Prosimo, da upoštevate SSRF definicijo Svetnika in Guruja. Teksti, ki so jih napisali Svetniki najvišjega ranga, vsebujejo 100% Božansko Zavest v primerjavi z 0-2% drugih avtorjev na nižjem duhovnem nivoju. Branje knjig avtorjev na nižji duhovni stopnji nam da le malo znanja, pa še to samo na intelektualnem nivoju. Če pa beremo tekste Svetnikov, prejemamo Božansko Zavest (Chaitanya) že ob samem branju, kar je cilj opravljanja duhovne prakse
- Ko beremo Svete tekste, moramo biti pozorni na to, da jih ne sprejemamo samo na kratkoviden verski način, pač pa z vsem, kar zaobsega znanost o duhovnosti.
- Ko beremo Svete tekste, moramo razumeti njihov globlji pomen. Pomembno je, da ga tudi razumemo in ga poskušamo udejanjati v praksi. V nasprotnem primeru lahko preberemo še toliko Svetih tekstov, pa nimajo nobenega vpliva na našo duhovno rast. Za razumevanje globljega pomena Svetih tekstov je potreben višji duhovni nivo. Naš duhovni nivo pa morda še ni dovolj visok, da bi bili lahko sposobni razumeti globlji pomen teh tekstov v skladu z duhovno znanostjo in ki bi jih bili sposobni ustrezno prevesti v prakso.
- Začeti bi morali z branjem uvoda v neki duhovni tekst, da bi razumeli, kaj je avtor z njim želel povedati. To bi nam pomagalo razumeti sam kontekst avtorjeve razlage principov duhovnosti.
- Na vsakem koraku, ob vsaki vrstici bi se morali vparašati ali razmemo to, kar beremo. Če nam kadarkoli kaj ne bi bilo jasno, bi morali to razčistiti z našim duhovnim vodnikom ali tistim, ki vodi satsange na katerih sodelujemo.
- Ko nam je enkrat globlji pomen teksta jasen, bi ga morali razložiti s svojimi besedami nekomu tretjemu. Razlaganje koncepta neki drugi osebi in jo vzpodbuditi, da postavlja vprašanja, je dober način spoznavanja kako dobro smo ga razumeli
- Preveriti bi morali ali smo to kar smo študirali tudi sami izkusili in če nismo, zakaj nismo. Če nismo izkusili nobene resnice v določenem Svetem besedilu, to pomeni, da moramo opravljati več duhovne prakse.
- Izdelati bi morali poseben načrt, kako prenesti v prakso stvari, ki smo jih razumeli in občasno preverjati, ali izkušamo znake pričakovanega napredovanja.
- Občasno bi morali večkrat študirati iste tekste. To je pomembno zato, ker s tem, ko duhovno rastemo, raste tudi naša sposobnost razumevanja besedil in njihovega prenašanja v prakso.
3.1 Kako dolgo bi morali študirati?
Iskalci na primarni stopnji: Na tej stopnji bi morali brati samo zaradi branja samega z namenom razvijanja vere v duhovnost in njeno prakso. Brati bi morali taka besedila, kjer ni razkoraka med literarnim in globljim pomenom.
Kasneje, ko z izvajanjem duhovne prakse pridobivamo tudi duhovne izjušnje, bi moralo branje to potrjevati. Na primer: če zaznavamo vonj po tleči dišeči palčki, ne da bi bila ta dejansko prižgana in nas to niti ne preseneča niti ne čudi, ker smo o tem nekje brali in dojeli, da gre za duhovno izkustvo.
Iskalci na srednjem nivoju: Na tej stopnji je študij bistvenega pomena, ker sedaj že verjamemo v duhovnost, nimamo pa še duhovnih izkušenj (anubhooti) višjega nivoja. Sree Shankaracharya je dejal: 'Mreža besed je velik gozd, ki omogoča umu, da blodi in s tem povzroča zmedo.' To pomeni, da tudi preveč branja lahko povzroča zmedenost. Dokaj pogosto naletimo na ljudi, ki se zapletajo v verske debate z množico duhovnih besed, pa niso še nikdar izkusili višjega stanja duhovnega čustvovanja (bhaav) ali blaženosti (Aanand). Za ljudi, ki se znajdejo pred tako oviro, je najbolje, da se bolj osredotočijo na prakiciranje duhovnosti v skladu s šestimi principi duhovne prakse
Če skupaj s študijem ne opravljamo duhovne prakse, tvegamo, da ne bomo duhovno rasli, ker smo prevzeti od rezultatov nenasitnega branja in vsega znanja, ki ga s tem pridobimo. Za opravljanje duhovne prakse namreč ni nobenega nadomestila in ves naš študij bi moral biti usmerjen k doseganju višjega nivoja duhovne prakse