3.4.5 izvajanje duhovne prakse glede na čas

Za vsako stvar v življenju, ki se zgodi, pride njen čas. Če se zgodi prava stvar ob napačnem času, zaželenega rezultata ni. Na primer: če posejemo seme v sušnem obdobju namesto v deževnem, ne požene korenin, ne glede na to kako rodovitna je prst. Podobno je z duhovno prakso, ki mora biti prilagojena dobi v kateri živimo.

Satyayuga: To je bilo zelo čisto obdobje. Njen duhovni nivo je bil povprečno 70% (kar  je stopnja svetnika). Ljudje so bili tako duhovno čisti, da je bila zanje pot znanja najprimernejša, saj so čisto spontano razumeli vse pomenskosti svetih listin.

Tretayuga: To je bila doba, kjer je duhovni nivo padel na povprečno 55%, tako da so ljudje izgubili zmožnost slediti poti znanja. Bili pa so duhovno dovolj sposobni, da so se pokorili (šlo je za tako pokoro, kjer iskalec lahko 12 let stoji na eni nogi) in meditirali (na tak način, ki je omogočal iskalcu to početi tako dolgo kot potrebuje ena mravlja, da okoli njega zgradi hrib).

Dwaparyuga: V tem obdobju je prišlo do nadaljnjega padca duhovnosti in ljudje so izgubili sposobnost stroge pokore in neprekinjene meditacije. Božja odredba za to dobo je bila take vrste, da je omogočala napredek s pomočjo obrednega čaščenja. To obredje in žrtveni ognji (yadnyas) so bili zelo dolgotrajni in naporni, ker jih je bilo potrebno izvajati po tem, ko so iskali primerne sestavine. Istočasno je bilo treba do najmanjše podrobnosti slediti vsakemu koraku. Toda ljudje so bili dovolj verni in so temu posvetili dovolj časa, napora in denarja.

Kaliyuga: Kar pomeni “obdobje konfliktov” pa je doba v kateri se trenutno nahajamo. Povprečni duhovni nivo človeka je padel na samo 20%. Naša sposobnost izvajanja katerekoli od zgoraj navedenih duhovnih praks se je močno zmanjšala. Če upoštevamo burnost časa v katerem živimo in obsežnost duhovnega onesnaženja, je Bog za nas pripravil enostavno oskrbo, s katero lahko kljub temu duhovno rastemo. Vse kar moramo storiti kot opraljanje duhovne prakse je, da  ponavljamo njegovo ime.